Delujeva
Ime mi je ANDREW in delam na ladji ILALA
Tri dni in noči preživete na ladji Ilala, ki tedensko vozi čez jezero Malawi, nama je prinesla naslednjo zgodbo. Ladjo Ilala v največji meri uporabljajo domačini za prevoz vzdolž Malavija ali do Mozambika na drugi strani jezera, sem ter tja pa se na njej znajdejo tudi popotniki. Prvi večer, ko smo se ukrcavali, je bilo neverjetno veliko gneče. Ljudje z vrečami na glavi so se prerivali in nas turiste odrivali, ter se borili, da bi čimpreje prišli na ladjo ter zasedli dobro mesto. Trajalo je kar nekaj časa, da sva tudi midve uspele priti nanjo. Sprva sva bile malce izgubljeni kam in kje lahko odloživa najino prtljago in položiva spalke za spanje. V vsej tej zmedi je k nama pristopil Andrew in nama pokazal mesto, kjer bova v zatišju in na varnem pred nočnimi tatovi. Poskrbel je, da nama naslednjih par dni in noči ni ničesar manjkalo.
Andrew je zelo prijazen fant, star 26 let, ki že leto dni dela na ladji Ilala. Vsak teden izplujejo iz Monkey Bay-a, njegovega kraja, ter nato teden dni plujejo vse do severnega dela jezera Malawi ter nazaj. V Monkey Bay-u postojijo le en dan in se nato zopet vrnejo na isto pot. Andrew živi s svojo mamo ter bratom in dvema sestrama. Oče jih je zapustil ter se preselil k drugi ženski, s katero ima zopet veliko otrok. Družina je prepuščena sama sebi in glava družine je sedaj njegova mama skupaj z Andrew-om, kot najstarejšim otrokom. Delo na ladji ni lahko, saj gre za fizično delo, kjer se dviguje težke stvari, vreče polne koruze ali drugega žita, zabojnike pijač itd. Vzdolž jezera Malawi je več postankov a le na začetku in na koncu je pravo pristanišče. Na postankih vmes je potrebno vse ljudi in stvari prepeljati do kopnega z malimi čolni in to včasih traja in traja, lahko tudi več ur. Za delo pa je Andrew plačan zelo malo. Pravi, da lahko z mesečnim plačilom komajda preživi družino. Dneve in večere ko ni delal, je preživljal z nama, ter delil zgodbe svojega življenja. Skupaj smo se tudi veliko zabavali in smejali, kar je bilo na koncu zelo vidno, saj je Andrew prej svoj žalostni obraz nato zamenjal z nasmeškom. Rekel je, da je od sedaj naprej gospod smeško, ker sva ga naučile se smejati. V sebi skriva veliko željo, katere ne deli z vsakim popotnikom. Rad bi končal šolo ter nato poiskal dobro službo. Najini plani so se spremenili, namesto da bi izstopili v Chipoki, sva odšli skupaj z Andrew-om do njegovega doma, kjer nama je predstavil svojo družino. Pred obiskom sva odšli v trgovino ter nakupili nekaj osnovnih stvari: od mila, moke, sladkorja, kruha in tudi piškotov ter bonbonov za posladek. Njegova mama je bila stvari zelo vesela ter jih takoj odnesla v hišo.
Sprva sva Andrew-ju mislili plačati šolnino, da se vrne nazaj v šolo, toda prišlo je do spremembe. Spoznali sva da nama Andrew nekaj prikriva. V mestu sva spoznali avstralsko gospo, ki Andrew-ja zelo dobro pozna, saj je nekaj časa delal tudi v njenem hostlu. Povedala nama je, da ima Andrew ženo in otroka in da ne verjame, da bo šel nazaj v šolo, saj je že dolgo tega od kar jo je obiskoval. Ko je Andrew odšel na ladjo, sva še enkrat obiskali njegovo družino.Tam sta bila ena punca in en mali otročiček preveč oz. teh dveh Andrew ni omenil. Nisva bili razočarani, saj veva da ljudje v nas, belcih, vidijo priložnost da pridejo do denarja. Verjetno je mislil, da bo z laganjem prišel lažje in hitreje do denarja, da mu bova zaupali ali da se nama bo zasmilil. Andrew-ja ne obsojava, saj ga razumeva. V tem delu Afrike sva srečali veliko ljudi, ki skušajo zaradi skromnih razmer v katerih živijo, na različne načine priti do denarja, vsak se skuša znajti po svoje. Naju je laganje Andrew-ja vseeno ustavilo da bi mu dali denar za šolanje. Zgodba pa še ni končana, se še nadaljuje…
*******************************************************************
ZANZIBAR - sirotišnica sredi mesta, TANZANIJA
Vsak, ki zaslisi besedo Zanzibar, takoj pomisli na dolge pescene plaze, turkizno morje, toplo sonce, polezavanje pod palmami ter pitje barvitih koktejlov. Revije in televizije nam prikazujejo le to, zato imamo tudi take predstave. Toda vsakdo, ki obisce ta cudovito barviti otok, kaj kmalu spozna da je Zanzibar se mnogo vec. Tu so nekateri domacini, ki zivijo skromno zivljenje v skromnih hiskah in teh zagotovo ne vidimo na fotografijah in reklamah za otok Zanzibar. In kaj vse se skriva za fasado tega cudovitega otoka?
Turisti se radi sprehajajo po mestu Stone Town in njegovih ulicah, obiskujejo stojnice polne hrane, pijace in spominkov. Posedajo v lepih, dobrih in dragih restavracijah. Nihce jih ne obsoja, kajti tudi to je del biznisa, na racun tega bogatijo le eni, drugi pa kakor se znajdejo. Sredi najbolj obiskane promenade stoji lepa bela stavba in pod njo tunel, kjer je non stop veliko mimoidocih ljudi in avtomobilov. V njej pa gruca osirotelih otrok. Se mimoidoci in tisti, ki sedijo zraven v dragih restavracijah sploh kdaj vprasajo kaj je v njej. Tudi midve sva jo slikali in nisva vedeli kaj je za zidovi te stavbe, dokler nisva spoznali lokalnega moza Pila, ki je z nama delil resnicne zgodbe Zanzibarja.
Sirotisnico sva obiskali ter s seboj prinesli stiri vrece sadja, ki sva jih kupili na lokalnem marketu (banane, pomarance, nektarine, mango itd.). Otroci so naju takoj obkrozili, prijeli za roko, ter plezali po nama. Osebje je bilo bolj zadrzano in morali sva v pisarno k vodji, ki nama je na kratko predstavil organizacijo. Slikanja v sirotisnici nama niso dovolili, zato so vse slike slikane na skrivaj! Sirotisnica je pod drzavnim vodenjem in verjetno zato vsa zadrzanost in skromnost z besedami. Na vsa vprasanja nama niso zeleli odgovarjati, za kaj vec so naju napotili na glavni urad. Sicer stanje ni tako slabo, kot sva ga videli ze kje drugje. Toda visoki stropi, temni in pusti hodniki, ki oddajajo hlad ter zatohlo ozracje, sigurno niso primerni za odrascanje malih otrok. In ce se clovek zamisli, koliko turistov dnevno obisce otok in koliko denarja pusti tu, bi bilo lahko za te otroke storjeno vec. Razmere bi lahko bile veliko boljše.
Ce boste kdaj obiskali Zanzibar in se sprehodili po glavni promenadi Stone Town-a, obiscite te srcke, ki dneve prezivljajo za temi zidovi, ter jim prinesite veselja in smeha. Verjameva, da vas bodo zelo veseli, tako kot so bili naju.
V najinih oceh je otok prijazen in zelo topel s strani domacinov, otrok in narave.
*******************************************************************
Zgodba iz Ruande
Zaradi varnosti tega decka, ne bova odkrili njegovega pravega imena in njegovih podatkov, zato ga bova poimenovali Upanje. Ko bo Upanje na varnem, zunaj svoje drzave, bo njegova zgodba objavljena v celoti.
Upanje je povprecen decek, tako kot vecina ostalih otrok v Ruandi, zivi mirno srecno zivjenje, ima dom, druzino; oceta, ki ima dobro sluzbo, nekaj krav in solidno prezivlja druzino; mamo, ki skrbi za sedem otrok, za tri brate in tri sestre, z njimi pa delita dom tudi dve sestricni; ima se babico, ki zivi nekaj ulic naprej. Upanju se je pri njegovih osmih letih, leta 1994, sesul svet! Ze pred tem casom je bilo cutiti napetost med plemenoma Tutsi in Hutu, ter dogajali so se prikriti poboji Tutsijev. Grozovit dan za Ruando, 6. april 1994, zgodi se krut mnozicni poboj - genocid. Vec o tem si lahko preberete na spletni strani: LINK.
Upanje ter njegova mama in trije bratje se skrijejo v cerkvi, kjer se je gnetlo se 7000 sovascanov. Prostora je toliko, da lahko le stojijo. Ob 9 uri zjutraj 9. aprila Hutu vojska vdre v cerkev in z brutalnim nasiljem pobije ljudi. Nekatere so ustrelili, druge mucili, rezali ude, otroke mlajse od stiri leta metali ob zid, nosece zenske so nesli na oltar ter izrezali otroka, brez milosti in socutja. Upanje se stiska v gneci se s starejsim bratom ter gleda vso to grozo. Brat ga namaze s krvjo ter cez njega polozi trupla in nato mali Upanje gleda kako mu pred ocmi ubijejo se brata. Spi v mlaki krvi, ter se ne premakne tudi ko ga eden od vojakov dregne s sulico, da preveri ce je res mrtev. Dva dni spi v cerkvi polni krvi se z drugimi sedmimi prezivelimi. Dva decka, stara 6 in 12 let, starejsi moski, starejsa zenska ter se dve deklici stari 18 in 15 let. Po treh dneh se odloci zapustiti cerkev, da poisce hrano in vodo. Nekaj casa se skriva v gozdu v luknji, pred katero zopet gleda kako umorijo njegovega prezivelega prijatelja, ki ni hotel izdati kje se skriva Upanje. Po 6-ih dneh se vrne v cerkev, ter deli sladki krompir se z drugimi prezivelimi. Eden izmed prezivelih deckov je pil kri, da je lahko prezivel.
Po tem krutem casu je Upanje zivel s prezivelo babico, vsi ostali clani druzine so bili umorjeni. V njemu in ostalih prezivelih vre misel na mascevanje. Cakajo na ponovno vojno, da se bodo mascevali Hutujem. Pred letom 2000 si mocno zeli tega mascevanja, zivi otopelo in jezno zivljenje. Hodi v solo, katero mu placa drzava, da se oddolzi zaradi groze, ki mu jo je zadala. Nato sreca gospoda iz Anglije, ki je Ruandec ter mu vsak dan pomaga s svetovanjem, da mora gledat naprej in ne nazaj, ker drugace zanj ni prihodnosti. On mu je spremenil mislenje ter mu dal novega upanja. Konca petletno Gradbeno srednjo solo in po studiju se prezivlja s poucevanjem studentov o gradbenistvu.
Pred dvema letoma ga oblast povabi, da sodeluje kot vodic v tej cerkvi, kjer je dozivel travmo, da deli svojo zgodbo z obiskovalci. Na zacetku je to povabilo zavrnil, toda drzava ga je na nek nacin prisilila, saj mu je rekla ce noce iti tja ima v sebi sovrastvo in ideologijo po mascevanju. Drzava da vsem moznost, da se pobotajo in odpustijo morilcem njihovih bliznjih. Kako naj stisnes roko znancu, ki je brutalno pred tvojimi ocmi zaklal sestro, brata, mamo ali oceta?
Zdaj ze dve leti prostovoljno vodi obiskovalce ter jim znova in znova razlaga svojo zgodbo, ter podozivlja grozote, od katerih se lahko umakne le za kratek cas. Umakne se za par metrov stran od cerkve, ter nato zopet na delo, saj pride druga skupina turistov, ki jo mora popeljati po kraju brutalnega krvavega pokola. Kje je njegova svodobna odlocitev? Kdo odloca o njegovi prihodnosti?
Upanju zeliva pomagati, uresniciti sanje o srecni prihodnosti, studiju v tujini, Evropi, Ameriki ali Oceaniji. Ob njegovem pripovedovanju zgodbe sva zacutili njegovo globoko bolecino ter nikakor ne moreva stran, da mu ne bi po najinih zmoznostih priskocili na pomoc. Zeli iz drzave, kjer ga spremljajo grozoviti spomini. Zeli si srece in miru, ter zivljenja brez pritiskov in tega zagotovo ne bo nasel tu.
Zato prosiva vse, ki ste na kakrsenkoli nacin pripravljeni pomagati, ki imate kakrsnekoli informacije glede moznosti studija v tujini, gostiteljske druzine, kjer bi Upanje lahko za zacetek zivel varno in mirno zivljenje. V tem primeru nama pišite na:
simona@lifeisajourney.si
eva@lifeisajourney.si
Pomagate pa lahko tudi s financnim prispevkom na najin
z namenom UPANJE,
s katerim bomo krili stroske letalske karte, zacetnega bivanja v tujini in studija.
Ko sva mu pokazali mapo sveta ni vedel kam zeli, rekel je da nama zaupa in da naj midve odlociva namesto njega. Dali sva mu vedeti, da je svet njegov in da naj le pokaze s prstom kam zeli ter mocno verjame v to in sanje bodo postale resnicnost. Njegov nasmeh je bil neizmerno sirok, cutiti je bilo njegovo notranjo sreco ter upanje za lepso in boljso prihodnost.
V najinem in deckovem imenu (Upanje) vsem ze vnaprej iz vsega srca najlepsa hvala!
Upanje je zdaj ze skoraj vsak dan v cerkvi in vodi turiste, med krvavimi cunjami in kostmi. Je vedno bolj pod pritiskom in njegovo psihicno stanje je cedalje slabse. Po enem mesecu in pol sva se zopet vrnili v Ruando in obiskali Upanje. Bil naju je zelo vesel in nasli sva dobre ljudi, ki mu bodo ta cas lahko stali ob strani. V Ruandi imava zdaj ze kar nekaj prijateljev, ki jim lahko zaupava in veva, da bodo z vsem srcem pomagali Upanju, da docaka svoj tezko pricakovani odhod iz drzave.
******************************************************************
GODWIN, Kabale, UGANDA
je decek star 16 let in zivi se z dvema bratoma, starima 8 in 12 let. Vsi trije so sirote, saj so pred 3 leti izgubili oceta in mamo zaradi AIDSA. Zivijo sami v skromni hiski brez elektrike in vode. Godwin je zelo skrben decek, ze zdavnaj bi lahko obupal nad zivljenjem in se pridruzil ostalim otrokom na ulici. Toda on je vztrajen, verjame v boljse case, zato hodi v solo, katero se trudi da jo placa sam. Nekaj denarja za solnino prispeva tudi njegov stric, toda za vse ostalo, hrano, obleke zvezke za solo, si mora kupiti sam. Tako zase kot za brata. Denar si sluzi s prodajo zelezja, za 1 kg dobi 200 Ush, kar je 0,08 EUR. Po hisah pere perilo, za en kos opranega perila dobi 1000 Ush, to je 0,04 EUR, iz restavracij in his odnasa smeti za majhen denar. Toda ko odvrze smeti lahko iz njih izbrska kak koscek hrane.
Godwina sva spoznali, ko se je popoldne po soli druzil z otroci iz ulice. On je bil tudi tisti, ki nam je pomagal kupiti stvari za otroke po pravicni ceni. Vedno je bil prijazen, nasmejan in nikoli ni nicesar zahteval! Ko sva ga bolj spoznali in ko je dobil zaupanje v naju, nama je v solzah povedal svojo zalostno zgodbo! Objeli sva ga in ze naslednji dan smo skupaj odsli do njegovega skromnega doma ter v blizini njegove hise kupili hrano. Matoke, krompir, posho, fizol, oglje za kurjavo, skupaj 6000 Ush, kar je cca 2,5 EUR-a. Godwin in njegova dva brata bodo lahko z enim skromnim obrokom na dan imeli to hrano za 14 dni. Godwin je tudi dovolil, da njegovo zgodbo posnameva in kasneje narediva kratki film.
Odlocili sva se, da vsak mesec nakazeva na Janin TRR 10EUR, s katerim bo Jana kupila potrebno hrano. Jana bo v Kabalah ostala do meseca septembra in upava, da bo po njenem odhodu nasla nekoga, ki bi lahko skrbel, da bo ta denar prisel v Godwinove roke. Toda zagotovo veva, da do konca septembra Godwin in njegova dva brata ne bodo lacni in zejni in ne bo jim treba brskati po smeteh!
******************************************************************
SAVE CHILDREN SAVE LIFE, Jezero Bunyonyi, UGANDA
V sklopu organizacije Save Children Save Life (Resuj otroska zivljenja), sva obiskali Amazing Glory Nursery school in preziveli dan z otroci, starimi od 3 do 6 let. Prijazni ucitelj in direktor organizacije, John Bosco, nama je pokazal prostore in okolico s cudovitim pogledom na jezero Bunyonyi in mesto Kabale. Pouk malckov poteka v ledeni cerkvi, z nekaj klopmi, brez ucnih pripomockov. Ampak kar naju je bolj prizadelo je bilo to, da so bili bosi in premalo obleceni za dezevno hladno vreme. Zato sva jim naslednji dan kupili 34 parov pisanih sandalov in tistim, ki niso imeli, se tople puloverje v vrednosti 30EUR. Bili so jih izjemno veseli in za nekatere je bil to prvi par, kar je povzrocilo kar nekaj problemov pri prvih korakih.
Ce koga zanima prostovoljno delo v sklopu te organizacije, naju lahko kontaktira na email naslov, kjer vam bova dali podrobne informacije o moznostih takega dela. Nekaj vec informacij lahko najdete tudi na podstrani PROSTOVOLJSTVO.
******************************************************************
ULICNI OTROCI, Kabale, UGANDA
Lacni otroci brskajo po velikem kupu smeti na ulici. Brskanje se v trenutku spremeni v nasilno puljenje za najden koscek banane. Okameniva. ‘Mzungu’ se derejo otroci:’I'm hungry!’. Vsakodnevne besede ulicnih otrok naju ganejo, toda vseh otrok Afrike ne moreva nahraniti. S prstom hkrati kazejo na otroka z globoko gnojno rano na nogi. ‘Richard je moje ime’ pravi tiho prestrasen glas. Zdaj si res vec ne moreva zatiskati oci. Pograbiva Richarda za roko in ga odpeljeva k zdravniku. Zdravnik in sestre se cudijo najinemu pocetju. Zaradi napacne barve koze je cena zdravljenja Richarda vrtoglavo visoka. Posebne cene za posebne ljudi. Dobrodosli v Afriki. Ne dojameva kako ljudje nimajo socutja do lastnih ljudi, sploh do otrok. Richard sedaj potrebuje skrbno nego. Trikrat dnevno pride pred najin zacasen dom, da ga nahraniva in mu dava zdravila. Danes pa smo ugotovili, da je zbolel se za malarijo.
Organizacija, ki naj bi za ulicne otroke skrbela le tega ne pocne. Kot mnogo drugih organizacij sluzijo le denar. Ko so videli, da jim pomagamo so nam poslali pismo, v katerem nam grozijo s tozbo.
Na ulicah mesta Kabale dnevno srecujeva po 30 otrok, starih od 6 do 17 let, ki ze zgodaj zjutraj zacnejo z iskanjem hrane za prezivetje. Brskajo po smeteh, prosijo za denar ali pa odnasajo smeti iz restavracij za drobiz. Lokalni ljudje jim ne pomagajo tako kot bi jim lahko, saj morajo tudi za ostanke hrane placati. Ljudje v Kabalah jih smatrajo za barabe, ker tudi kradejo, se pretepajo, se zadevajo z vdihavanjem lepila, spijo na ulicah, ne hodijo v solo, so zanemarjeni in se vsi razcapani in bosi, cele dneve klatijo po ulicah. Nekateri nimajo doma, ker so ostali brez starsev, drugi le tega imajo, toda jih druzinske razmere silijo na ulice, zaradi psihicnih in fizicnih zlorab. So pa tudi taki, ki bi lahko imeli vse to, toda so se temu odpovedali, saj raje zivijo svobodno zivljenje na ulici, kjer ni pravil.
Richarda sva nato obiskali na domu in predali zdravila njegovi mami. Bili sva zelo resni glede jemanja zdravil, saj sva rekli, da ‘mora Richard nujno jemati antibiotike sicer lahko izgubi nogo. Toda njegova mama ni odreagirala kot sva pricakovali, saj se je le nasmehnila in dodala: ‘pa jo naj, saj tukaj imam veliko drugih ljudi, ki me bolj osrecujejo, kot pa on’. Odziv, ki naju preseneti, toda hkrati ga je bilo pricakovati, saj verjetno je Richard eden izmed tistih otrok, ki je izbral ulicno zivljenje brez pravil. Naslednji dan naju prijetno preseneti in pride v cisti obleki in opran. Skoraj ga nisva prepoznali. Odpeljeva ga se zadnjic k zdravniku, k frizerju in ga nahraniva, in po tem Richarda nisva vec videli.
Zdaj je minilo ze teden dni in Richarda ni vec srecati na ulici. Ulicne otroke povprasava, kje je, kako je z njim in nama povedo, da je Richard zdaj doma, da je zdrav in da pomaga mami. Prepricava se tudi na lastne oci in res zagledava ga ze na dalec, njegov obraz je drugacen v njem je zopet videti voljo do zivljenja. Dobro veva, da je lahko to le obdobje, ki ga bo Richard prezivel doma in nikoli ne veva kdaj se bo zopet pridruzil skupini ulicnih otrok.
Lahko je le trenutek, ki ti spremeni pogled na zivljenje in veva, da Richard zdaj zivi v tem trenutku in zagotovo ga je spremenil tudi on nama.
Ulicnim otrokom smo skupaj z Jano in s prispevkom dveh americanov kupili sandale in flise, ki so jih bili zelo veseli. Toda nekateri so ze drugi dan te stvari prodali, drugi cez teden dni, kar je bilo pricakovati, saj je njihovo zivljenje vsak dan odvisno od ulice. Smo s tem kaj prispevali, jim pomagali? Ali smo bili le se eni naivni belci, ki so nasedli njihovim fintam. Naj bo karkoli bil je trenutek veseja in srece, ki smo ga delili skupaj, kaj bo prinesla prihodnost bo pokazal cas.
Ulicno zivljenje je lahko izziv ali beg pred druzbo in pravili!
*******************************************************************
PIGMEJCI (skupnost Batwa)
S pomocjo Mojce P., Aleksandra, Irene in Petre T. smo zbrali 320 EUR-ov, za katere se vam iskreno zahvaljujeva. Zbrani znesek ste nama zaupali, da ga lahko razporediva po najinem obcutku, kjer je pomoc najbolj potrebna, kajti v casu najinega bivanja v Kabalah, se je projektu Batwa pridruzilo se vec ljudi. Poleg naju in Jane Dular, se dva americana in par iz Kanade, ki so in se sedaj prispevajo Batwa skupnosti pomoc v obliki dela in financnih sredstev.
Zbrani denar bova zato namenili in razporedili tam kjer cutiva da je pomoc najbolj potrebna. Komu ga bova namenili pa lahko spremljate na najini podstrani DELUJEVA: link. Tu vam bova skusali priblizati zgodbe, ki so naju dotaknile.
PIGMEJSKO PLEME BATWA - Jezero Bunyonyi, Kabale, UGANDA
V Kabalah, v domu Edirise, sva srecali slovenko Jano Dular, ki se je pridruzila ekipi lokalnih prostovoljcev, z Barton Brooks-om na celu, ki zelijo pomagati plemenu Batwa, poznano pod imenom Pigmejci. To pleme je bilo pred 10-imi leti pregnano s svojega ozemlja s strani vlade, ki je njihovo ozemlje razglasila za nacionalni park za ogled goril. Vlada sedaj na njihov racun sluzi velike denarje in pri tem brez vesti pozablja na to ljudstvo. Izgnani so bili na bliznji hrib, kjer zemlje ne morejo obdelovati, saj ni njihova, prav tako ne smejo preckati gozda, ce ga, so aretirani, sami pa nocejo v bliznjo vas, saj jih tamkajsnji ljudje ne tretirajo sebi enakim. Pigmejci so namrec manjse rasti in jih smatrajo za clovesko podvrsto. Se ne desetletje nazaj pa je ljudstvo verovalo, da ce pojes pigmejcevo meso, ti da magicno moc. Zivijo brez vsega, kot lovci in nabiralci pa tega znanja ne morejo vec kje uporabljati, zato potrebujejo nova znanja (sajenje rastlin, zivinoreja, solanje otrok…).
Barton Brooks je American, ki potuje po svetu in pomaga razlicnim skupnostim ki so pomoci potrebne. Njegovo delo lahko najdete na spletu: www.guerrillaaid.com. V Kabale sva prispeli ravno v casu, ko je Barton imel hudo prometno nesreco in bo v tem tednu zaradi poskodb odpeljan nazaj v ZDA. Pigmejsko ljudstvo je zalostno in joka za cudovitim clovekom, ki jim je bil pripravljen ponuditi vse, kar so si od nekdaj zeleli. Ta projekt je v celoti v njegovem imenu prevzela Jana, kateri sva se brez pomislekov takoj pridruzili. V bliznji okolici zivi 5 plemen, priblizno 150 ljudi na pleme, in trenutno se bomo osredotocili na eno skupnost.
POTREBNA POMOC :
- nakup solskih klopi, da otroci ne bodo sedeli na mrzlih tleh
- nakup solske table
- nakup osnovnih solskih potrebscin
- nakup zivali:
- kokos (5 EUR), da vsak otrok dobi 1 jajce na dan, saj zaradi pomanjkanja proteinov mnozicno zbolevajo in umirajo; v vsaki skupnosti se bo zgradil kokosnjak s 100 kokosmi; hrana za kokosi (30 EUR/za pol leta)
- koza (35 EUR); vsaj 2 kozi na pleme
- krava (200 EUR); nekaj krav na pleme
- pujs (10 EUR) in gradnja svinjaka
- nakup semenskega irskega krompirja (35 EUR/100 kg) in fizola (50EUR/100 kg)
- nakup mrez za komarje (4 EUR)
- nakup rjuh, odej (5 EUR)
- nakup rabljenih oblek (bala cca. 40 EUR)
To je najino naslednje poslanstvo, kjer zeliva delovati in pomagati. Najin prispevek k tej skupnosti je zbiranje financnih sredstev za nakup oblek otrok in osnovnih solskih potrebscin ter semenskega krompirja, ki bi jim kasneje omogocilo samostojno prezivljanje. Poleg tega bova tudi fizicno prispevali k izvedbi projekta z gradnjo kokosnjaka, svinjaka…Ponudila se nama je moznost da za Guerrilla Aid ta projekt tudi posnameva, del filma pa boste lahko videli na prej omenjeni spletni strani.
Ker zeliva da smo tudi Slovenci del tega projekta, z vsem srcem zeliva in upava, da s skupnimi mocmi pomagamo tem ze skoraj pozabljenemu ljudstvu in jim damo novo upanje za prihodnost. Pustimo sledi v tej skupnosti in jim s tem prispevkom zagotovimo nadaljnje samostojno zivljenje. Naj jim ostanemo v srcih kot dobri ljudje tam dalec cez in ne kot lastna vlada, ki jih je zavrgla in pozabila.
Ce iz vasih izdatkov izlocite le kaksno kavo, sok ali pivo in denar namenite pigmejskemu ljudstvu, bo za njih neprecenljivo in izrednega pomena. To hvaleznost vam bova prenesli preko slik in filmov.
Sredstva lahko nakazete na najin skupni racun:
TRR: SI56 33000-0002982935 (posebno odprt za to odpravo)
Hypo Alpe-Adria-Bank d.d., Dunajska cesta 117, 1000 Ljubljana.
V namen napišite Pigmejci.
Za vsak nakazan EUR bova iz dna srca hvalezni, se posebej pa Pigmejsko ljudstvo
O skupnem napredku vam bova sproti porocali.
***********************************************************************************
SKUPNOST CANA - HIV/AIDS Program, slum Mukuru, Nairobi, KENYA
Na obrobju mesta Nairobi se nahaja slum, revni predel mesta, kjer ljudje zivijo v nepredstavljivih pogojih: brez vode, elektrike, brez odvoza smeti, zivijo v barakah iz lesa in plocevine in se vsak dan borijo za prezivetje. To skupnost vodi starejsi par, Mary in Joseph, ki sta pred 10-imi leti ustanovila kliniko, zavetisce za zlorabljene deklice, osnovno solo in evangelicansko cerkev. V kliniki skrbijo za HIV/AIDS obolele ljudi, pomagajo pri porodu, nudijo zdravstveno oskrbo okuzenim novorojenckom, otroke cepijo proti otroskim boleznim in se dnevno borijo za zivljenja ljudi v slumu, ki si zdravstvene oskrbe ne morejo privosciti. V osnovni soli Cana se sola 200 otrok. Prihajajo iz zelo revnih druzin, tisti ki jo imajo, sicer pa so sirote brez starsev. Le ti so vecinoma umrli zaradi HIV/AIDS-a. Tudi nekateri otroci so okuzeni s to boleznijo. Solajo se v nemogocih pogojih, primanjkuje jim osnovnih solskih potrebscin. V zavetiscu zivi 20 deklic, ki sta jih resila iz rok ljudi, najveckrat sorodnikov, ki so jih psihicno in fizicno zlorabljali. Poleg varnega zavetja jim nudita tudi psiholosko oskrbo, za kasnejse samostojno zivljenje. Problem, s katerim se skupnost Cana dnevno srecuje, pa je primankljaj hrane in zdravil.
Za skupnost Cana sva poleg ucenja v osnovni soli s pomocjo svojih druzin in prijateljev zbrali 610 EUR. S tem denarjem sva zeleli prispevati tudi v materialni obliki, zato sva kupili knjige za sedmi in osmi razred ter nekaj zvezkov in 2 usnjeni zogi. Preostali denar pa je namenjen za nakup se kako potrebne hrane in zdravil.
Poleg tega nama je uspelo zbrati in prinesti tudi nekaj medicinskih pripomockov za kliniko, ter nekaj zvezkov, svincnikov, barvic in igrack za solo.
Vsi v skupnosti so bili najine pomoci zelo veseli, v otroskih oceh je bilo videti neizmerno hvaleznost. Kako malo je potrebno da nekoga osrecis.
Ta skupnost je le zacetek najine poti in nama je dala energije in zagona za nadaljevanje najinega poslanstva. Na poti zeliva delovati in pomagati kjer naju bodo potrebovali. Kje je konec se ne ve. Odvisen je od naju, ljudi na poti in vas, ki naju spremljate in podpirate.
Hvala vsem, ki ste na kakrsenkoli nacin pomagali nama in tej skupnosti.
********************************************************************
