O nama

Simona Šivec (popotnica, fotografinja, snemalka in novinarka, dipl.upr. org., Golo pri Igu)

Potujem že celo življenje, bi lahko rekla. Ko sem bila še majhna sem potovala z mislimi, ko sem gledala dokumentarne filme ali prebirala različne revije. Občudovala sem svet, ki me je neskončno vabil. Čudovite dežele, skrivnostni kraji, kulture, drugačni ljudje, narava, živali, vse to se je rodilo z menoj, v meni. Zakaj ravno Afrika? Ne vem točnega odgovora, vem samo to, da je v meni in da se z besedami ne da opisati. Ta občutek, ki je rastel z menoj, je zdaj prerasel omejitve mojega telesa. Zdaj živim sanje in jim sledim.

Po krajših potovanjih po Evropi, mesečnem potepanju po Peruju in Boliviji in nato šesmesečnem potovanju po Novi Zelandiji in Avstraliji, se je nabralo veliko čudovitih fotografij. Prav fotografiranje in snemanje je tisto, kjer lako izražam svojo kreativnost in vem, da je to tisto kar lahko počnem celo življenje. Z zadnjega potovanja sem se javljala v oddajo Gori, doli, naokoli na Radiu Slovenija, predno sem šla in ko sem se vrnila sem imela intervju na radiu Zeleni Val, imela sem tudi potopisno predavanje mojega potovanja v društvu Fran Govekar Ig, in zdaj se vabila za predstavitev po Sloveniji kar vrstijo. O mojih popotniških dogodivščinah pa sem napisala dva članka, ki sta bila objavljena  v reviji Svet in Ljudje in Horizont.
Po vrnitvi domov sem si rekla: »Sanje so mogoče, če si človek le dovoli sanjati«.

Eva Tomšič (9.3.1978, popotnica, raziskovalka, fotografinja, snemalka, novinarka, univ. dipl. mikrobiologinja, Rova pri Radomljah)

Potovanja so me privlačila že odkar pomnim, vendar sem se resno spravila k prvem večjem projektu šele nedavno. To je bilo tromesečno potovanje v Brazilijo v začetku leta 2007. Z dvema sopotnicama smo se odpravile raziskat to prečudovito deželo od Amazonije na severu do velemest, kot sta Rio de Janeiro in Sao Paulo, več 1000 km južneje. Tekom tega potovanja je bilo narejenega ogromno fotografskega materiala, javljale smo se v oddajo Gori, doli, naokoli na Radiu Slovenija, prav tako pa so ljudje lahko našo pot spremljali na našem blogu. V začetku leta 2008 sem se zopet odpravila v Brazilijo, Pernambuco, kjer sem se udeležila po Guinessovi knjigi rekordov največjega karnevala na svetu glede na število udeležencev (Galo Da Madrugada), doživela njihovo bogato kulturo, odprtost in preprostost ljudi, poizkusila njihovo pestro kulinariko in še mnogo mnogo drugega. Tokrat pa me bo pot nesla v Podsaharsko Afriko.

“Človek mora potovati. Potovati sam, ne preko zgodb, slik, knjig ali TV-ja. Mora potovati sam, s svojimi očmi in nogami, da bi razumel kaj je njegovo. Da bo lahko nekoč sam posadil svoja drevesa in jih cenil. Mora poznati mraz, da bi užival v toploti. In nasprotno. Mora občutiti razdalje in odsotnost zavetja, da se bo dobro počutil pod lastno streho. Da vidi svet izven svojih predstav, preprosto takega kot je ali bi lahko bil. Da ni le ’strokovnjak’ o stvareh, ki jih ne pozna, ampak jih kot radoveden učenec preprosto odkriva.”

Amyr Klink (brazilski pomorščak in raziskovalec)